Raziskave človekovih bioritmov v zadnjih dobrih sto letih so spodbudile praktično uporabo bioritmov v industriji, transportu, medicini ...
Opravljenih je bilo veliko raziskav, s katerimi so znanstveniki želeli dokazati oziroma ovreči klasično teorijo o bioritmih.
Že Wilhelm Fliess, začetnik vede o bioritmih, je dobrih sto let nazaj predelal skoraj deset tisoč družinskih dreves s po tremi generacijami. Pozneje so veliko raziskav opravili zlasti v Nemčiji, na Japonskem in v Združenih državah Amerike.
Dr. Hans Schwing je leta 1939 na Visoki tehniški šoli v Zürichu statistično obdeloval smrtne in druge nesreče. Raziskave so mu prepričljivo dokazale, da prihaja do nesreč in smrti pretežno ob kritičnih dneh.
Na isti fakulteti je petindvajset let pozneje iskal povezave med nesrečami in bioritmom tudi profesor H. Le Roz. Rezultati so bili neovrgljivi. Dokazal je, da je bilo število nesreč v obdobju kritičnih dni večje kot v ugodnih.
V ZDA se je v sedemdesetih letih ukvarjal z bioritmi dr. Douglas Meil na mornarski šoli v Montereyu. Odšel je v neko lesno industrijsko podjetje, kjer se je lotil študija nesreč tamkajšnjih delavcev ob različnih položajih njihovih bioritmov. Ugotovil je, da se 92 % težkih in 61 % lahkih nesreč zgodi ob kritičnih dneh. Podobne rezultate je dobil v neki letalski tovarni, kjer je ugotovil v kritičnih dneh 93 % lahkih in 83 % težkih nesreč.
Ameriški raziskovalci (Willis, Gittleson) so v tistem času proučevali tudi reakcijske čase pilotov. V poskusu so morali piloti na ukaz pritisniti na gumb. In kaj so ugotovili? Na kritični dan fizičnega bioritma so piloti reagirali kar šestkrat počasneje kot na dan, ko je bil njihov fizični bioritem na vrhuncu!
Tako so ugotovili, da je fizični bioritem povezan z avtonomnim živčevjem, ki upravlja naše samodejno reagiranje, to pa tudi pojasnjuje, zakaj smo nekatere dni bolj nagnjeni k nesrečam.
V Britaniji je grofijski svet v Nottinghamshiru vodil študijo, v kateri je bilo vključenih 50.000 voznikov. Poročali so, da je bil vpliv bioritmov prisoten pri mnogih primerih nevarne vožnje in nesreč.
Po drugi strani pa denimo podatki, ki jih je zbral angleški British Road Transport Laboratory, zavračajo tako povezavo.
Raziskovalci na različnih koncih sveta imajo pri svojih analizah bioritmov nasprotujoče rezultate; nekateri prihajajo do izjemno visokih številk v prid bioritmu, drugi pa do prav skromnih rezultatov.
Tako je na primer K. Anderson dve leti zapored analiziral več kot tisoč nezgod v industrijskem okolju in sporočil, da se jih več kot 90 % pojavlja v kritičnih bioritemskih dneh. (Anderson, 1973)
Raziskovalci iz vrst kanadskih oboroženih sil so opravili študijo s 7000 osebami in ugotovili zanesljivo povezavo med nesrečami in kritičnimi bioritemskimi dnevi (Pittner in Owens, 1975).
Ko pa so znanstveniki Pheiffer Drug Company analizirali 1000 oseb, so ugotovili zelo majhno ali pa nobene povezanosti med nesrečami in kritičnimi dnevi. Do podobnih zaključkov je prišla tudi družba Workmen's Compensation Board of British Columbia, ki je imela na voljo 13.285 primerov (Pittner in Owens, 1975).
Tudi slovenska raziskava iz leta 1989 na podlagi 79.000 računalniških izpisov o povzročiteljih prometnih nezgod v Sloveniji ni pokazala korelacije s kritičnimi bioritemskimi dnevi; manjša odstopanja so bila le pri čustvenem bioritmu (Likar in Likar, 1989).
In spet nasprotujoč podatek: George S. Thommen v mnogih študijah prikazuje tesno povezanost med kritičnimi dnevi povzročiteljev nesreč ter avtomobilskimi, letalskimi, delovnimi in drugimi nesrečami.
V Osaki na Japonskem so izmerili, da je imelo kritično fazo fizičnega bioritma kar 70 % otrok-žrtev prometnih nesreč. Take nesreče so med drugim posledica zmanjšanja refleksov. Če se hitrost odzivanja na kritične dogodke zmanjša samo za 0,3 sekunde, je to ob hitrostih, ki jih razvijajo sodobna prometna sredstva, lahko dovolj za nesrečo.
Neka druga japonska raziskava je pokazala, da so ob kritičnih dnevih fizičnega bioritma učinki alkohola na reakcije posameznika petkrat bolj drastične kot pa ob vrhuncih tega bioritma.
Avstrijski zdravnik Rokitansky je ugotovil tesno povezanost med bioritemsko krivuljo in uspehom operacij. V dneh, ko so imeli pacienti kritične točke ali so se jim približevali, je bilo med operacijami in po njih več komplikacij kot v ugodnih dneh. Baje je s presenetljivo natančnostjo ugotovil komplikacije pri embolijah, infekcijah, krvavitvah, hemoroidih, abortusih in drugje.
Veliko kirurgov po svetu pred večjimi posegi pregleda bioritme svojih pacientov. V Švici so v več bolnišnicah znižali smrtnost operiranih za 30 % tudi zato, ker so upoštevali pozitivne bioritemske faze bolnikov.
V Franciji nekateri psihoanalitiki uporabljajo bioritme, da maksimirajo učinke svojih terapij.
V Stuttgartu so raziskovali povezavo med uspešnostjo opravljanja vozniških izpitov in bioritmi kandidatov. Ugotovili so, da izpita ni opravilo kar 90 % tistih, ki so imeli na izpitni dan kako bioritemsko krivuljo v kritični fazi. Ko pa so izpite preložili na ugodnejše dneve, je bil uspeh bistveno boljši.
Taksistična družba Taito v Tokiu je za svojih 3000 voznikov uvedla redno bioritemsko informiranje. Vsak voznik je ob nastopu službe prejel obvestilo o stanju svojega bioritma za tekoči dan – s posebnim opozorilom, če je imel tistega dne bioritem na kritični točki. Akcija je imela za posledico 30 % manj nesreč.
Profesor Kichinosuke Tatai, ustanovitelj Japonskega združenja za bioritme, je v velikih korporacijah uporabljal bioritme za zmanjšanje nesreč; na delu in za povečanje produktivnosti, tako da so delavci z bioritemsko »kompatibilnostjo« delali v isti skupini ali izmeni. Uspehi so bili tako veliki, da so velikim japonskim podjetjem zavarovalnice zmanjšale tarifo, če so uporabljali bioritme.
Poskus prenosa Tataijeve uporabe bioritmov v Angliji sredi sedemdesetih let ni bil tako uspešen, zato pa mnoge avtošole v Angliji preverjajo bioritme svojih kandidatov pred izpitno vožnjo in po potrebi spremenijo datum izpita.
Bioritmi so kakor vremenska napoved, ki je ni mogoče dokazati. Pa vendar je preveč uporabna in pomembna v našem življenju, da bi jo ignorirali ali zanikali.
Nihče se tudi ne vznemirja preveč, če vremenska napoved ni popolnoma zanesljiva. Če vzamemo s seboj dežnik, a potem sije sonce, smo vendarle zadovoljni, saj smo bili pripravljeni za primer dežja. Vemo pa tudi, da bo naslednja napoved zelo verjetno točna.
Kot dokaz, kako koristno je lahko spremljanje bioritmov, pogosto navajajo primer ameriškega senatorja Edwarda Kennedyja, brata Johna in Roberta Kennedyja. Senator je leta 1969 na otoku Chappaquiddick povzročil prometno nesrečo, v kateri je njegova spremljevalka umrla. To je uničilo njegove možnosti, da postane ameriški predsednik.
A če bi spremljal svoje bioritme, je prav mogoče, da bi se nesreči lahko izognil. Takrat je namreč imel dvojno kritičen dan in naslednjega dne še en kritičen dan. Nič čudnega, da ni mogel jasno razmišljati …
Zelo znan je tudi primer Marilyn Monroe, ki je leta 1962 umrla zaradi predoziranja z barbiturati. Na dan svoje smrti je imela čustveni in intelektualni bioritem na kritični točki, njen fizični bioritem pa je prešel iz kritične v pasivno fazo dva dneva prej. Morda je čustveno in mentalno stanje slavne igralke pripomoglo k njeni odločitvi, da stori samomor v trenutku, ko je bila njena fizična odpornost na nizki točki.
Utemeljitelji teorije bioritmov v 19. stoletju so ugotavljali, da fizični in čustveni bioritem uravnavata žleze z notranjim izločanjem. Za cikel intelektualnega bioritma pa so profesor Tatai in drugi japonski raziskovalci ugotovili, da je povezan z izločanjem ščitnice in se aktivira šele v puberteti.
Toda delovanje žlez z notranjim izločanjem ne pojasnjuje rednih intervalov bioritemskih sprememb. Tu so najbrž na delu večji vplivi – tako je na primer obhodni čas Sonca enak kot cikel emocionalnega bioritma. Kozmični prostor vpliva na naše energijsko polje in prenaša energijo na posamezne žleze, mi pa to čutimo kot notranje spremembe.
Sodobne raziskave so pokazale, da obstaja povezava med bioritmi in čakrami - energijskimi centri v naših subtilnih telesih.
Ugotovili so, da je delovanje druge čakre uglašeno s fizičnim, tretje s čustvenim, četrte pa z intelektualnim bioritmom. Delovanje čaker je najbolj intenzivno na vrhuncu bioritmov in najmanj na dnu bioritemske krivulje. Tudi to kaže na kozmično naravo naših bioritmov.