Klasična teorija o bioritmih opredeljuje in meri tri življenjske cikle v človeku – fizični, čustveni in intelektualni bioritem.
Bioritme so poznali in na široko uporabljali že stari Kitajci. Po njihovem prepričanju cikle ji džinga povzročajo spremembe v položaju Sonca, Lune in planetov.
Besedo »bioritem«, sestavljenko iz grških besed bios = življenje in rhytmos = periodičen ritem, pa so začeli uporabljati evropski začetniki sodobne vede o bioritmih pred dobrimi sto leti.
Bioritmologija se razvije na prelomu 19. in 20. stoletja, ko so v Berlinu in na Dunaju metodično zabeležili prva dva bioritma: fizičnega in čustvenega. Protagonisti so bili trije mladi in pozneje eminentni raziskovalci: Wilhelm Fliess, Sigmund Freud in Hermann Swoboda.
Wilhelm Fliess, spoštovan otolaringolog iz Berlina, je v 90-ih letih devetnajstega stoletja pri mnogih svojih pacientih ugotovil 23- in 28-dnevne ritme. Začel je zbirati statistike o periodičnih dogodkih, kot so vročina in otroške bolezni, pa tudi dovzetnost za bolezen in smrt.
Na začetku ga je zanimala odpornost telesa na okužbe. Zakaj otroci s podobno diagnozo in enako odpornostjo doživljajo bolezen različno? Nekateri jo premagajo brez večjih težav, medtem ko je za druge lahko tudi smrtna. Očitno se pacienti nahajajo v različnih časovnih obdobjih, je razmišljal; nekateri so v ugodni fazi določenega cikla, nekateri pa ne.
Toda kako odkriti začetno točko takega cikla?
Fliess je zbrane podatke o razvoju bolezni primerjal z rojstnimi datumi bolnikov in izkazalo se je, da je njihova imunost odvisna od 23-dnevnega fizičnega in 28-dnevnega »mentalnega« bioritma.
Dr. Fliess je razvil dve glavni predpostavki o bioritmih:
23-dnevni fizični bioritem je Fliess poimenoval tudi moški cikel, ker vpliva na našo moč, vztrajnost in vitalnost. Za 28-dnevni »ženski cikel« pa je menil, da predstavlja ženski element v vsakem človeku, ki upravlja naše čustvovanje, intuicijo, ljubezen in ustvarjalnost – celoten emocionalni spekter.
Ideja o periodičnih ritmih v človeku je med Fliessovimi kolegi povzročila ostre kontroverze, ki trajajo še danes. Čeprav večina znanstvenikov soglaša, da so človekova fizična in emocionalna stanja v nenehnem valovanju, se mnogi ne strinjajo, da bi te spremembe lahko povzročali periodični biološki cikli, ki se začnejo ob rojstvu.
Eden izmed Fliessovih sodobnikov, ki so bili odprti za njegove zamisli, je bil Sigmund Freud, mož, ki je tudi sam imel za tisti čas izjemno revolucionarne ideje.
Na začetku svoje kariere se je Freud zelo zanimal za Fliessove teorije in jih je tudi uporabljal pri razvijanju svojih psiholoških konceptov. Velik poudarek je dal na čustveni cikel, zlasti na sanje, za katere je menil, da so ob kritičnih dnevih tega cikla bolj intenzivne.
Dr. Hermann Swoboda, profesor psihologije na Dunajski univerzi, je že kot mladenič bral Fliessova dela, na prelomu stoletja pa je tudi že sam raziskoval bioritme ter predaval in pisal o njih.
Za Swobodo so njegove lastne raziskave – pri katerih je opazil periodičnost v procesih sanjanja in mišljenja ter pri visoki temperaturi, astmi, srčnih napadih in obolevanju – pomenile potrditev Fliessovih dognanj o 23-dnevnem fizičnem in 28-dnevnem emocionalnem ciklu.
Swoboda je bil tisti, ki je k teoriji o bioritmih prispeval pojem »kritičnega dneva«.
Kritični dan nastopi, kadar bioritem preide iz pozitivnega področja v negativno in narobe. Večina ljudi je na te dneve nestabilnih in podvrženih stresu. Takrat se na situacije pogosto odzivamo na docela nepričakovan način.
Prav opazovanje kritičnih dni je Fliessa in Freuda navedlo, da sta šla računat nazaj v času in prišla do zaključka, da bioritmi dejansko obstajajo.
V dvajsetih letih 20. stoletja je Alfred Teltscher, profesor strojništva na Univerzi v Innsbrucku, na podlagi teorij Fliessa in Swobode začel svoje lastne raziskave.
Teltscher se je spraševal, zakaj celo njegovi najboljši študentje ob določenih dnevih pokažejo le skromen uspeh na testih.
Ugotovil je, da se sposobnost študentov za dojemanje in sistematiziranje informacij ter ustvarjanje lastnih zamisli spreminja v rednih časovnih intervalih. In ko je rezultate primerjal z rojstnimi datumi študentov, je odkril, da si njihovi »dobri dnevi« in »slabi dnevi« sledijo v ritmičnem vzorcu 33-ih dni.
Tako je Teltscher odkril, da sposobnost možganov za vpijanje, umska sposobnost in budnost potekajo v 33-dnevnih ciklih, ki so jih poimenovali intelektualni bioritem.
Ti trije življenjski cikli v človeku – fizični, čustveni in intelektualni – sestavljajo klasično teorijo o bioritmih.